Konferenca "Ženske 20 let po Pekingu"

13. in 14. novembra je potekala konferenca Ženske 20 let po Pekingu,  ki sta jo organizirala Mnistrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ženski lobi Slovenije. Končala se je s sprejetjem Feminističnega manifesta 2014. Spodaj prilagamo članek, ki je bil objavljen na spletni strani minstrstva in lepo povzema glavnino dvodnevne konference. 

Na konferenci je razprava tekla o tem, kaj je bilo storjenega in uresničenega na tem področju v Sloveniji, kakšen je položaj žensk danes v primerjavi z letom 1995 na nekaterih ključnih področjih Pekinških izhodišč za ukrepanje in kot so opredeljeni v programu konference. Dvodnevno konferenco sta organizirala Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ženski lobi Slovenije, in sicer v okviru bilateralnega sodelovanja Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma 2009 - 2014.

Leta 2015 mineva 20 let od sprejema Pekinške deklaracije in Pekinških izhodišč za ukrepanje na 4. svetovni konferenci žensk ZN v Pekingu 1995. leta. Slovenija se je kot podpisnica zavezala k uresničevanju zastavljenih ukrepov za doseganje večje enakosti žensk in moških. Enakost spolov je eden od gradnikov pravične družbe. Ob dvajseti obletnici zadnje svetovne konference žensk je čas, da se ozremo nazaj, pregledamo opravljeno in oblikujemo naš pogled naprej.

Ministrica dr. Anja Kopač Mrak, ki je pristojna  za enake možnosti, je med drugim dejala, da smo v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih naredili velike zakonodajne premike, od vnosa določb v področne zakonodaje do splošnega zakona o enakosti žensk in moških. V zadnjem poročilu Svetovnega gospodarskega foruma o enakosti med spoloma je Slovenija med 142 državami na 23. mestu. Leta 2009 smo bili na 52. To pomeni, da so politike in ukrepi učinkoviti.  Dolgoročne strategije so pomembne, je ocenila ministrica,  saj tako občutljivi področji kot so človekove pravice žensk in enakost spolov ne moreta in ne smeta biti podvržena tveganju, da jima aktualna oblast morda ne bo namenjala dovolj pozornosti. 

Tudi državna sekretarka Martina Vuk, ki je sklenila dvodnevno konferenco, je poudarila, da bo dvodnevna razprava v veliko pomoč pri končni pripravi Resolucije o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških za obdobje 2015-2020, ki je v pripravi na ministrstvu. Z resolucijo si bomo prizadevali izboljšati položaj žensk in odpraviti še več ovir na poti do enakosti spolov na sedmih ključnih področjih: enaka ekonomska neodvisnost, usklajevanje poklicnega in družinskega oz. zasebnega življenja, socialna vključenost, družba znanja,  uravnotežena zastopanost, nasilje nad ženskami ter zdravje žensk in moških. 

»Družbena realnost je pogosto neprizanesljiva. A moja želja, moja prizadevanja, moje sanje so, da smo ženske enakovredne partnerke v tej družbi. In za sanje se je vredno boriti,« je ob zaključku konference dejala državna sekretarka Martina Vuk.  

(Vir: http://www.mddsz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/1966/7541/) 

"Te slike ne prikazujejo mene. To so konstrukti." - Cameron Russell

Cameron Russell je manekenka, ki je v svoji karieri sodelovala z ogromno slavnimi fotografi, modnimi oblikovalci in modnimi revijami. V modni svet je (kot tudi sicer večina manekenk) vstopila pri zelo mladih letih. V svojem TEDx govoru je s svoje perspektive pojasnila svet mode, rasne privilegije in podala odgovore na nekaj ključnih vprašanj, ki jih pogosto dobiva od mladih deklet. Cameron v svojem govoru zelo jasno osvetli ustvarjanje lepotnih konstruktov in seksualiziranje deklet (že pri zelo mladih letih) preko primerjave slik iz njenega osebnega življenja in slik, ki so bile ustvarjene za modne revije. Njen govor je zelo iskren in oseben ter resnično ponudi vpogled ne samo v svet mode, pač pa tudi v delovanje naše družbe. Konstrukti, ki jih modna in lepotna industrija umetno ustvarjata sčasoma začnejo v družbi veljati kot normativ. Pomembno je, da se priviligirani ljudje zavejo/zavemo svojih privilegijev (ki so nam dani zgolj zaradi npr. barve kože, spola, itd.), saj je to prvi korak h spremembi! Ravno iz tega vidika je Cameronin govor tako pomemben; sama namreč pove, da je suha, bela, manekenka in da se zaveda, da ima ogromno privilegijev zgolj zaradi genetike, medtem, ko je še vedno ogromno število ljudi, prav tako zaradi genetike, diskriminirano in poniževano. Vsi smo del reproduciranja teh tokov, standardov in normativov. Prvi korak je to, da se tega zavemo, naslednji korak pa je, da na to jasno in glasno opozarjamo, ter skupaj stremimo h koreniti spremembi.

Bi šla na odbojkarsko tekmo?

Zakoni se razlikujejo od države do države, prav tako veljajo različni zakoni, ki določajo obnašanje žensk ter kot taki ne veljajo za vse državljane določene države, ampak le za del državljanov. Primer izvrševanja takšnih zakonov je država Iran, kjer so pred kratkim priprli petindvajset letno Iranko in Britanko Ghoncheh Ghavami, ker je hotela gledati odbojkarsko tekmo moške ekipe, kar je za ženske prepovedano.

Diplomirana pravnica iz Londona je bila skrivoma zaslišana na Teheranskem revolucionarnem sodišču, kjer so jo spoznali za krivo širjenja propagande proti režimu. Od njene aretacije 20. junija na stadionu Azadi (ali »Svoboda« v perzijščini) v Teheranu, kjer naj bi iranska moška reprezentanca igrala z Italijo, je minilo že skoraj 5 mesecev, šele 23. septembra pa je izvedela, da so jo obtožili s širjenjem propagande proti režimu. Obtožba te vrste večinoma pomeni večletno zaporno kazen, vendar so jo v tem primeru obtožili na eno leto.

Iranski predsednik Hassan Rouhani je branil odločitev sodišča rekoč, da skušajo le v polnosti spoštovati zakon. Direktorica britanskega Amnesty International Kate Allen pa je izjavila, da je sramotno že samo to, da so iranske oblasti sploh sprožile postopek proti Ghoncheh. Brat Iman, ki živi v Londonu, je rekel, da upa na sestrino premestitev v drug del zloglasnega zapora Evin, ki je znan po političnih zapornikih ter aktivistih, saj je trenutno v samici, starši pa iščejo način, da bi ji kazen zmanjšali (saj nima pretekle kriminalne kartoteke) ali dali možnost varščine.

Kate Allen je še dodala, da je Ghoncheh Ghavami zapornica vesti, ter da bi iranska vlada morala, namesto da preganja mirne protestnike proti diskriminaciji žensk v državi, opustiti diskriminacijske zakone dovoliti ženskam, da se svobodno udeležujejo vseh športnih prireditev v prihodnosti. Spletna stran Change.org, ki jo je začel Iman Ghavami, je s peticijo že zbrala več kot 700.000 podpisov za njeno izpustitev. Tudi sami lahko prispevate svoj podpis in morda prinesete še dodatni glas k pozivu za enakost med spoloma. (http://www.change.org/p/david-cameron-hassanrouhani-bring-my-sister-home-freeghonchehghavami)

To je le še ena od mnogih praks, s katerimi se morajo soočati ženske po svetu. Če je enakost med spoloma v zahodnih deželah bolje udejanjena (čeprav kljub temu ni idealna), je v drugih deželah ta še vedno kruto zatirana, kjer se dogajajo reči, proti katerim je že sama prepoved obiskovanja športnih prireditev morda samo nevšečnost, s katero se sooča eden od spolov, a je vendarle tudi ta del politike neenakosti, ki še vedno določa večino svetovnih držav, ene bolj ter druge manj.

#BeenRapedNeverReported

Pretekli teden je socialno omrežje twitter prepravil hashtag s pomembno sporočilnostjo #BeenRapedNeverReported. Gibanje, ki je postalo globalno in povezalo več milijonov žrtev spolne zlorabe po vsem svetu.
 

Posilstvo je danes eden izmed najpogostejših neprijavljenih kriminalnih dejanj. V Sloveniji letno obravnavajo približno 50 do 60 primerov posilstev. Težava je, da še vedno več kot 80% žrtev storitelja in samega dogodka ne prijavi.

Spolna zloraba je za žrtev izredno travmatična. Pogosto slišimo opazke, kot so: ''Kaj pa nosi tako kratko krilo'' ali ''saj se je sama ponujala''.Take opazke so nesprejemljive! NOBEN FAKTOR NE DOVOLJUJE, DA NEKDO SPOLNO IZRABI NAŠE TELO! S tem povzroči tako telesne kot tudi izredno hude psihične posledice.
Zaskrbljujoče je, da so žrtve tako otroci, mladostniki kot tudi odrasli ljudje, moški in ženske, v zakonski zvezi, zunajpartnerskem odnosu ali v drugem odnosu, in se dogaja v domačem in tujem okolju. V vsakem primeru KAKRŠNAKOLI ZLORABA IZ KAKRŠNEGAKOLI RAZLOGA V KAKRŠNIKOLI SITUACIJI ALI ODNOSU, NI DOVOLJENA!!!

V nadaljevanju je nekaj tweetov, ki razkrivajo resnice....

Vsak doživi in se sooči s spolno zlorabo na drugačen način. Dr. Nina Burrows, ameriška psihologinja in specialistka na področju spolne zlorabe pravi, da ni ''pravilnega'' načina soočanja. Žrtev lahko spremeni pogled na svet in na samega sebe. Na zunaj pogosto deluje popolnoma normalno, medtem ko je v notranjosti v popolnem kaosu. Najpogostejši je občutek krivde. S tem ko prevzamejo odgovornost za storjeno dejanje, pridobijo nadzor nad situacijo in mislijo, da bodo s tem lažje preprečile ponovitev. Pogost je tudi občutek osamljenosti, izolacije in praznine. Žrtve je strah spregovoriti, ker se bojijo, da bodo naletela na gluha ušesa, neodobravanje ali celo obtožbe, kar je praksi žal zelo pogosto...
 

Podatek, da več kot 80% primerov ni prijavljenih je zastrašujoč. Zakaj žrtve ne prijavijo posilstva je vedno aktualno vprašanje. Najpogosteje zlorabe ne prijavijo iz strahu, da jim drugi ne bodo verjeli, zaradi groženj storilca, ki ga po možnosti še poznajo in v družbi velja za ugledno osebo in ker jih lastna krivda lahko usmeri v mišljenje, da so si napad celo zaslužile. Med ključnimi vzroki nizkega števila prijav je tudi sodni sistem. Na zališanjih, žrtve najpogosteje prvo vprašajo ali so bile alkoholizirane, kako so se obnašale in kaj so imele oblečeno. Za tem pogosto sledijo podrobna vprašanja o uporabi alkohola in drugih substancah, podatki o duševnem zdravju itd. Vsa vprašanja so usmerjena na žrtev kot krivca za storjeno dejanje, pa naj bo to zaradi izgleda ali obnašanja, s čimer žrtve retravmatizirajo zaradi neprestanega ponavljanja zaslišanj. Posledica tega je, da je izredno majheno število obravnavanih primerov zaključen z obtožbo.
 

V Sloveniji je spolna zloraba kaznovana od enega do petnajst let zapora, v primeru, da gre za osebe mlajše od 15 let je kazen od treh do osmih leti zapora, v primeru uporabe sile ali grožnje pa do 15 let zapora.
 

Vse bralce tega članka, ki so bili kdaj v življenju spolno zlorabljeni pozivam, da o tem spregovorite, prijavite policiji in poiščite psihosocialno pomoč. Na twitterju je #BeenRapedNeverReported še vedno aktualen, zato se skupaj pridružimo gibanju in ustvarimo pomembno spremembo za sebe in za naslednje generacije.