India's Daughter

»Ploskati ne moreš z eno roko, potrebni sta dve,« je v intervjuju z režiserko filma Leslee Udwin India's Daughter izjavil eden od moških, Mukesh Singh, ki so bili udeleženi posilstva indijske študentke Jyoti Singh, ki pa je sprožil val protestov proti kulturi, ki ženske potiska ob stran kot objekte moških poželenj in muh. Je res žrtev doprinesla k posilstvu, dekle, ki se je ob osmih zvečer skupaj s prijateljem vračala domov iz kina? Če bi vprašali posiljevalce in tudi njihove odvetnike, ki so tudi v dokumentarcu delili nekaj svojih grozljivih pogledov, krivda ni nikoli samo na eni strani, zdi pa se, da bi najrajši vso krivdo zvalili samo na žrtev, samo zaradi tega, ker je bila zunaj takrat, ko bi morala po njihovem mnenju biti doma kot vsaka »zgledna ženska«. 

Dokumentarec, čigar predvajanje je »največja demokracija na svetu« Indija prepovedala, je zgodba o grozljivem posilstvu triindvajsetletne študentke medicine Jyoti, protestih, ki so sledili, ter pogledih na družbo, v kateri se povprečno vsakih 20 minut zgodi novo posilstvo, skozi oči staršev žrtve, posiljevalcev ter njihovih staršev, sledi pa tudi pogledu odvetnikov. Posilstvo je sprožilo vale protestov in izpostavilo brutalno kulturo, v kateri morajo živeti tudi ženske, vendar se je nikoli ne problematizira in rajši kot sramoto za žensko, ki se tako ne izpostavi, pomete pod preprogo.

Film izpostavi poglede posiljevalcev in njihovih odvetnikov, ki prikažejo patriarhalno miselnost, v kateri so ženske obravnavane kot drugorazredne državljanke, kar prispeva k njihovem vrednotenju. Odvetnik posiljevalcev M. L. Sharma je izjavil: »Imamo najboljši kulturo. V naši kulturi ni prostora za žensko,« kar izraža mizoginijo na akademski ravni, med izobraženimi ljudmi, ne le med revnim slojem, iz katerega prihaja teh šest izpostavljenih posiljevalcev. Sprva so se slišale kritike tega dokumentarca, da zato, ker predstavi tudi nezavidljive razmere revnih iz indijskih slumov, nekako opravičuje dejanja posiljevalcev, vendar gre film globlje od tega. Predstavi poglede na žensko teh moških, ki čakajo na smrtno kazen, vendar ob enem tudi strašljivo perspektivo njihovih odvetnikov, izobraženih posameznikov, ki niso del revnega dela prebivalstva. S tem prikaže splošno stanje družbe, ki ženske porine v manjvreden položaj.

»Če bi moja hčerka ali sestra bila del predzakonskih aktivnosti in s tem sama sebe osramotila in izgubila dostojanstvo s takšnim početjem, bi sam zagotovo takšno sestro ali

hčerko vzel na svojo kmetijo in jo pred lastno družino polil z bencinom in jo zažgal.« Od koga bi pričakovali takšno izjavo in ali sploh od koga? Zagotovo ne od odvetnika, čeprav ta izjava pripada prav A. P. Singhu, ki je nato v svojo obrambo rekel, da je bil pod pritiskom in je bil v izjavo prisiljen, ker se novinarji niso zadovoljili s prejšnjim odgovorom in je to izrekel samo zato, da se jih znebi.

Leslee Udwin, režiserka, je po šestnajstih urah intervjuvanja voznika avtobusa, na katerem se je grozljivo posilstvo zgodilo, in enega od posiljevalcev rekla, da je resnično iskala vsaj kanček obžalovanja v njegovih očeh, vendar ga ni našla. Sam ogled filma pa nikogar ne more pustiti ravnodušnega, dokumentarec pusti pečat na vsakemu, ki si ga ogleda.

Potrebno se je truditi, da se izpostavi problematika kulture posilstva, da ženske dobijo glas in se ne skrivajo več za sramoto, ki jo ta predstavlja, ter da se z ozaveščanjem in spremembami zakonov spremeni tudi družba. Prepoved filma v Indiji, kjer ga BBC ni smel predvajati na Dan žena, kakor ga je po drugih državah, zagotovo ni korak v tisto smer, ki omogoča priznanje nepopolnosti lastne družbe, kar pa je temelj za spremembo.

Film si lahko ogledate tudi na tej strani: http://indiasdaughterdocumentary.blogspot.com/