Ženske v fantaziji - Éowyn, Rohanska Gospa

Se je že kdo spraševal, kako so predstavljene ženske v fantazijski literaturi? Po veliki gledanosti Hobita kot najnovejše postavitve literarne uspešnice iz prve polovice dvajsetega stoletja se pojavlja veliko zadržkov oboževalcev, ko so se ustvarjalci filmov odločili na filmska platna vključiti tudi nekaj likov, ki jih v knjigi ni bilo, ali pa povečati njihovo vlogo. Najbolj kričeč primer takšnega lika je vilinka Tauriel, ki ga v knjigah pač ni bilo. Če prepustimo presojo ustreznosti spreminjanja knjižne zgodbe okusu vsakega posameznika, lahko vendarle opazimo zanimivost glavnih likov originalne zgodbe - se je že kdo vprašal, kje so ženski liki?

V Hobitu jih pravzaprav ni, vsaj ne aktivnih. Cel roman - brez ženskih likov. Veliko ljudi tega ni opazilo, le redko komu se je to zdelo nenavadno; vzrok za to ni neko sovraštvo do žensk, ki bi jo morda kdo takole na hitro pripisal Tolkienu, saj je vendarle ustvaril tudi nekaj pomembnih ženskih likov, ki svojo zgodbo predstavijo predvsem v Gospodarju prstanov, vendar bi prevladovanje moških likov morda lahko pripisali urejenosti sveta, kjer so moški vendarle le bili glavni akterji v vojaških in političnih poljih ter ostalih družbenih sferah. Pravzaprav je tako še danes – zgodba sama pravzaprav predstavlja ogledalo, sicer je postavljena v drugačen svet, a po drugi strani spet prav nič drugačen v sistemski urejenosti, ki je praktično enaka realni.

Na tem mestu se bom osredotočila na enega od bolj izpostavljenih ženskih likov v Gospodarju prstanov – Éowyn. Nečakinja Théodena, kralja Rohana, je ves čas vpeta v vojno dogajanje in se zaveda moškega obvladovanja te sfere življenja, sama pa se velikokrat počuti ujeta v vlogo, ki ji je pripisana. Čeprav ji kralj zaupa varovanje ljudi, ko bo odsoten, sama ne more na to mirno pristati, saj to pomeni ločenost od vsega dogajanja in nemoč, pasivno oddaljenost in čakanje na novice, ne da bi sama mogla kaj prispevati pri zmagi. Éowyn ni konformistka, kar pravzaprav na koncu pomaga v sami bitki.

Éowyn kot močna in drugačna ženska štrli iz zgodbe, ki je večinoma posvečena moškim protagonistom, in kaže tudi drugačno sprejemanje svojega mesta v svetu, v katerega je bila pahnjena. Morda bi se nekdo, ki je feminist, težko opredelil za ljubitelja Tolkienovega Srednjega sveta, ker je ta patriarhalno in fevdalistično urejen in temu se v pripovedi redko nameni kakšen pomislek in se vzame kot samoumevnost, vendar je ravno lik kraljeve nečakinje tisti, ki daje glavni temi prijateljstva in poguma tudi feministično podtemo.

Tisti, ki poznamo zgodbo, se bomo lahko spomnili dialoga med Aragornom, bodočim Gondorskim kraljem, in Éowyn. »Moram vedno ostati zadaj, ko se Jezdeci odpravijo, da skrbim za hišo med tem ko oni zmagujejo časti, in najti hrano ter postelje, ko se ti vrnejo? Lahko jaham in vihtim meč, ne bojim se ne bolečine ne smrti,« na kar jo Aragorn vpraša, česa pa se boji, ona pa odgovori: »Bojim se kletke. Da bi ostala za rešetkami, dokler jih starost ne sprejme in vse priložnosti velikih dejanj spolzijo iz spomina in želje.«

Zgodba Rohanske gospe se počasi spreminja skozi napredovanje pripovedi – od skrbne kraljeve nečakinje, ki je zvesta svojemu ljudstvu in ubogljiva tudi v svoji vlogi ženske v kraljevi hiši, se prelevi v vojščakinjo, ki na koncu v bitki, v romanu tudi s pomočjo Hobita Medota (Merry) ubije Angmarskega kralja, ki se bori na nasprotni strani. Tolkien se morda res ni veliko posvečal ženskim likom, vendar je v razvoju Éowyn prikazal razumevanje ženskega boja proti stereotipnim in seksistično urejenim svetom tudi v resničnem življenju, ki ga odseva boj te literarne oseba. Ta odsev ni le oprijemljiva bitka na Pelenorskih poljih pred Minas Tirithom, vendar tudi njen notranji boj z družbenimi pričakovanji in vlogo, v katero jo ta postavljajo.

Odsotnost ženskih likov ne pomeni, da jih literatura zanalašč pušča ob strani, je le odraz družbene ureditve in izbire teme, s katero se posamezno delo ukvarja. Če bi napisali zgodbo o babicah, ki pomagajo pri porodu, kjer bi najverjetneje nastopale same ženske ali bi bili moški le ob strani, ne moremo reči, da je en spol zanemarjen, pravzaprav se v resničnem življenju resnično ne pojavlja in ga tako niti literatura kot zrcalo družbe ne prikazuje v svojih delih. Vprašanje pa se vendarle lahko tudi postavlja – ali literatura na takšen način prispeva k ohranjanju takšne ureditve, ali lahko v svetu, morda z večjo reprezentativnostjo enega ali drugega spola in manjše stereotipno zasnovane like, tudi kaj spremeni.